V zadnjem obdobju smo lahko v medijih priča zelo različnim podatkom o obremenjenosti zdravnikov družinske medicine. ZZZS se trudi pokazati, da so zahteve zdravnikov družinske medicine neupravičene, ter da bi realizacija njihovih zahtev pomenila, da bi 325 tisoč prebivalcev ostalo brez zdravnika.

Seveda ob realizaciji zahtev zdravnikov omenjeni bolniki ne bi ostalo brez zdravnikov, saj se za njih nič ne bi spremenilo. Edino kar bi se spremenilo je, da bi mladi zdravniki, ki se ne odločajo za družinsko medicino videli, da kariera v tem poklicu ni obsojena na doživljenjsko pristajanje na delo v kriznih razmerah. Za vse bolnike bi bilo poskrbljeno enako kot sedaj, sčasoma pa bistveno bolje.

Toda tu se podatkovna telovadba ZZZS žal ne neha. ZZZS je večkrat objavil, da so zdravniki družinske medicine leta 2017 povprečno obravnavali 42 bolnikov dnevno, ter da je bilo približno 40 % teh obravnav zgolj administrativne narave. Na ta način so z veliko metodološke svobode ocenili, da ima zdravnik družinske medicine v povprečju 13 minut časa za fizično obravnavo bolnika.

Seveda so ti podatki povsem v neskladju s tem kar se v resnici opravi v ambulantah družinske medicine, in to kljub dejstvu, da tudi 13 minut ne predstavlja veliko časa za fizično obravnavo bolnikov.

Toda, kako lahko pride do takšne diskrepance med občutkom na terenu, ki ga je podkrepila raziskava iz leta 2005, ki je pokazala, da ima zdravnik povprečno 6,9 minut časa za obravnavo bolnika in podatki ZZZS? Za razlago smo se obrnili na NIJZ:

“Razlike v podatkih med ZZZS in NIJZ seveda izhajajo iz metodoloških razlik. ZZZS beleži vse obiske; izračun števila osebnih obiskov so očitno poenostavili in predpostavili, da jih je polovica od dobrih 10 milijonov (v celotnem primaru). NIJZ in ZZZS uporabljata za delitev obiskov različne šifrante, ki izhajajo iz različnih potreb obeh institucij; mi seveda podatke spremljamo v prvi vrsti za javnozdravstvene namene in namene spremljanja obremenitve mreže, ZZZS pa zanima finančni vidik. V večini naših analiz smo osredotočeni na osebne obiske z različnimi nameni, medtem ko so za ZZZS relevantni vsi obiski, ki jih plačuje. Zato so podatki velikokrat neprimerljivi in hkrati uporabni le za namen, za katerega so zbrani.” (Metka Zaletel, NIJZ).

Zanimivo je, da ZZZS in NIJZ podatke zbirajo iz istega vira, dobita pa zelo različne številke. To niti ni tako presenetljivo, saj NIJZ podatke zbira z namenom, da ugotovi, koliko osebnih pregledov se opravi v družinski medicini, ZZZS pa z namenom financiranja. ZZZS financira le omejeno število pregledov, saj je na število pregledov postavil kapico.

Toda za analizo obremenjenosti ni mogoče upoštevati finančnega pogleda, ampak je potrebno analizirati v resnici opravljeno delo.

V priloženi tabeli so uradni podatki NIJZ glede števila fizičnih obravnav v družinski medicini (in ne tudi v pediatriji, kot je to delal ZZZS in posplošil na družinsko medicino). Leta 2017 je po uradnih podatkih NIJZ bilo v ambulantah družinske medicine opravljenih 5.854.184 fizičnih pregledov bolnikov.

Glede na ZZZS podatke lahko vidimo, da je toliko pregledov opravilo približno 860 timov družinske medicine.

Upoštevajoč dopuste, izobraževanja, bolniške in porodniške odsotnosti, je povprečno zdravnik družinske medicine bolnike v ambulanti obravnaval 187 delovnih dni. (Glej dodatek na koncu)

Torej 5.854.184 fizičnih pregledov bolnikov je opravilo 860 ambulant zdravnikov družinske medicine v 187 delovnih dneh.

En zdravnik je povprečno opravil 6807 fizičnih obravnav letno, oziroma 36,4 fizičnih obravnav dnevno. To predstavlja po ocenah ZZZS in NIJZ med 55 in 65 % vseh obravnav bolnikov (35 do 40 % vseh pregledov po oceni NIJZ in 40 do 45 % po oceni ZZZS so administrativni obiski, se pravi 20 do 30 obravnav so administrativne narave). Dodatno je bilo opravljenih še 67 tisoč hišnih obiskov, oziroma 88 hišnih obiskov na leto na posameznega zdravnika oziroma povprečno približno 2 hišna obiska na teden.

To pomeni, da je povprečen tim dnevno opravil 56 do 66 obravnav dnevno.

Če upoštevamo 390 minut ordinacijskega časa dnevno (tako kot to naredi tudi ZZZS), lahko ugotovimo, da je zdravnik družinske medicine imel na voljo povprečno med 5,9 in 6,6 minut dnevno za posamezno obravnavo. Če predpostavimo, da za administrativne obravnave porabimo 2 uri ordinacijskega časa (upoštevati je potrebno tudi, da številnih opravil sploh ne beležimo – predvsem telefonskih klicev in analize izvidov) in za hišne obiske povprečno 20 minut dnevno (50 minut povprečno na posamezen obisk), pridemo do ugotovitve, da ima zdravnik družinske medicine povprečno 6,9 minut časa za fizično obravnavo bolnikov.

Številka povsem sovpada s podatki iz raziskave iz leta 2005, ki je neposredno merila obremenitve 45 zdravnikov družinske medicine. To niti ni nenavadno, saj se do leta 2017 število timov družinske medicine ni bistveno spreminjalo. Se pa je zato spremenila zahtevnost obravnave.

Iz priloge je recimo razvidno, da se je število financiranih timov od leta 2011 do 2017 povečalo zgolj za 4 %. V istem obdobju se je število starostnikov nad 65 let povišalo za 20 %, medicinska veda je napredovala, tako da se opravlja več storitev na sekundarni ravni in povečalo se je količina dela z računalnikom. Zdravniki družinske medicine vsaj 10 let opozarjajo državo glede prekomernih obremenitev, ter da večje obremenitve predstavljajo več napotitev, daljše čakalne dobe, večje stroške in večjo umrljivost bolnikov.

V tem času je bilo podanih veliko obljub zdravnikom družinske medicine, ki so bile znova in znova prelomljene, ob vsakodnevnem prepričevanju ZZZS in politike, da situacija v družinski medicini ni problematična, saj se je nekaj let mlade zdravnike usmerjalo v družinsko medicino s zaviranjem možnosti za specializacijo na drugih področjih. Žal pa so v zadnjem letu mladi zdravniki ugotovili, da niti s prisilo ni modro iti na področje, ki ga politika tako očitno zanemarja.

Seveda lahko ZZZS omenjenim podatkom ugovarja, kljub temu, da so pridobljeni iz istega vira iz katerega sami zajemajo podatke. V tem primeru je potrebno od ZZZS zahtevati, da neodvisni raziskovalci dobijo neoviran dostop do baze podatkov ZZZS. Ali bo ZZZS na to pristal? Odgovor bo zelo poveden.

Na podlagi vseh opozoril in dokazov postaja čedalje bolj jasno, da vsem akterjem v zdravstvu ni enako mar za zdravje bolnikov. Kar niti ni presenetljivo, saj se funkcionarji v zdravstveni politiki le redko postavijo v isto vrsto k zdravniku kot sleherniki.

mag. Igor Muževič

Priloge

Dodatek glede števila delovnih dni:

ZZZS je upošteval 220 delovnih dni, kar pomeni, da ni upošteval odsotnosti zaradi izobraževanja, ki po kolektivni pogodbi znašajo minimalno 14 dni na leto). Prav tako ni upošteval odsotnosti zaradi bolniških staležev. V Sloveniji je povprečno število dni zaradi bolniške odsotnosti bilo pri ženskah 18 dni, pri moških 12 dni. Glede na razmerje med ženskimi in moškimi v družinski medicini, lahko predpostavimo povprečno bolniško odsotnost v trajanju 13,5 dni.

Skupaj je potrebno upoštevati povprečno 192,5 delovnih dni na leto.

Dodatno znižajo povprečno število delovnih dni porodniške odsotnosti. V starostni skupini 30 do 39 let (pretežno specialisti), je bilo 255 žensk. Pod predpostavko, da je v tem starostnem obdobju vsaka zdravnica povprečno bila enkrat porodniško odsotna, to predstavlja povprečno odsotnost dodatnih 25,5 zdravnikov družinske medicine na leto. Glede na 870 financiranih timov, to predstavlja povprečno še 3 % odsotnost zdravnikov družinske medicine na letni ravni.

3 % od 192,5 delovnih dni znaša 5,64 delovnih dni.

Upoštevati je torej potrebno 187 delovnih dni in ne 220 delovnih dni.